Manj kot tretjina vseh poslancev izglasovala poroštvo za TEŠ 6

Pri odločanju o najbolj pomembnih stvareh v državi je bilo na seji Državnega zbora prisotnih zgolj 59 poslancev. Tako imenovani 'super teden' v parlamentu, kjer koalicija 'na juriš' v odločanje in zanesljivo potrditev pošilja paket zakonov – večinoma po nujnem postopku, 

brez vključevanja širše javnosti ter odprtega dialoga o smiselnosti ukrepov – ne predstavlja ravno ekvivalenta demokraciji. 

Pri veliki večini zakonskih predlogov je parlamentarna 'mašinerija' delovala zgledno, potrjeno je bilo vse, kar je bilo predlagano (izjema je bil predlog ustavne spremembe o odpravi Državnega sveta, kjer ni bilo dvotretjinske večine). Potrjevalo se je z veliko večino, razen pri odločanju o zakonu o poroštvu za TEŠ 6.

Ob glasovanju o zakonu o poroštvo za TEŠ 6 se je pokazalo, da ni tako enotnega mnenja o dobrobitih le-tega. Zakon je podprlo zgolj 29 od 59 poslancev – torej niti polovica vseh prisotnih!!! 10 se jih je glasovanja vzdržalo, 20 poslancev je bilo proti, ostalim se ni zdelo vredno glasovati o 'pičlih' 440 milijonov evrov.

Vsaka služba od človeka zahteva zadostno mero odgovornosti. Pričakovali bi, da bodo pri odločanju o 440 milijonov evrov vrednem poroštvu države odgovorno prisotni vsi parlamentarci ter s tem pokazali, da opravljajo svoje delo, za katerega so dobro plačani. Pričakovali bi, da je pri odločanju o 440 milijonov evrov nujno soodločanje vsakega poslanca, ki je odgovoren vsem državljanom Republike Slovenije. Ti so jim dodelili to vlogo in brez njih jih ne bi bilo tam.

Manj kot tretjina poslancev je odločila o zakonu, ki lahko ima negativne posledice za državne finance. V času krize in vsesplošnega varčevanja, kjer se varčuje večinoma pri tistih, ki že tako ali tako nimajo, se država odloči za poroštvo projektu, ki je iz vseh perspektiv vsaj dvomljiv, če ne že kar negativen in škodljiv. Ekonomika projekta je nezanesljiva in bo takšna tudi ostala, okoljske in zdravstvene posledice projekta bomo čutili še dolgo, prav tako se bo zaradi njega povečala količina izpuščenega CO2, negativni socialni efekt pa se bo v prihodnosti kot bumerang vrnil predvsem v lokalno okolje, medtem ko sedanjih veljakov že dolgo ne bo v sedlih odločanja. 

Če že v parlamentu ne morejo skupaj spraviti normalne večine za projekt, ki naj bi bil tako super in pozitiven iz vseh vidikov, kako naj bi potem imel širše družbeno soglasje. Pri nečem tako velikem pa bi družbeno soglasje moralo biti higienski minimum.

Država, kjer lahko 29 osebkov odloči v prvi vrsti v imenu 90 predstavnikov državnega zbora, v drugi pa v imenu 2 milijonov prebivalcev te še pred nekaj leti perspektivne države, mogoče ni država, ki ve, kako priti iz ekonomske, socialne in okoljske krize. S tem, ko so jadra obrnili nazaj v preteklost, namesto v prihodnost, krizo zgolj poglabljajo – na vseh treh ravneh.

Dragi moji, ne piše se dobro…