Virantov predvolilni paradoks vitke države

Celo najbolj zagrizeni ''mainstream'' ekonomisti pravijo, da se je kapitalizem sprevrgel v obsceno hlastanje po dobičku s strani mega korporacij, ki so postale močnejše od samih držav. Kljub temu nekateri kandidati na tokratnih volitvah ponavljajo mantre o rasti in blagostanju, ki so nas pripeljale do trenutne situacije: do finančne krize, podnebne krize in razkola v družbi. Eden takih kandidatov, ki nas prepričuje z neoliberalno orientiranim programom in usmeritvami, je npr. Gregor Virant s svojo državljansko listo.

 

Sprašujemo se, ali ljudje sploh razumemo, kaj nam Virant s parolo 'vitka država' ponuja. V programu Lista Gregorja Viranta tako napoveduje zmanjševanje števila ministrstev in števila institucij javne uprave, ukinitev agencij ter zmanjševanje plač v državni upravi. To pomeni tudi zmanjševanje števila zaposlenih (ki so večinoma označene zgolj kot strošek in ne kot ljudje, ki prispevajo k delovanju in storitvam države.

Pa poglejmo, ali je stanje v slovenski državni upravi res tako alarmantno. Če pogledamo primerjalno analizo [1] iz leta 2007, ki primerja delež zaposlenih v državni upravi določenih držav članic EU in Kanade, pridemo do ugotovitve, da je v Sloveniji glede na te države zaposleno podpovprečno število ljudi. Še več, med temi osmimi državami je Slovenija na zadnjem mestu. V Avstriji, ki je prva na seznamu, je v državni upravi zaposlenih 16,79 % prebivalcev, in nekaj čez, v Sloveniji, ki je na repu lestvice, pa 4,28 %. Seveda obstajajo določeni zadržki glede rezultatov – podatki so stari nekaj let, pa tudi opredelitve državne uprave so od države do države različne – vseeno pa nam pokaže nekaj, na kar premnogi niti ne pomislijo.

Program Liste Gregorja Viranta predvideva tudi odločno zmanjševanje javnih sredstev:

  • odpiranje trga obveznega zdravstvenega zavarovanja. Obvezno zavarovanje bi tako bilo mogoče tudi pri privatnih zavarovalnicah. Ker pa je njihovo vodilo dobiček, ne pa nujno primerna zdravstvena oskrba državljanov, je na mestu vprašanje, ali je to za nas res najboljša možna izbira, ali pa nas pelje bliže kruti realnosti ZDA, kjer je nezavarovanih skoraj 50 milijonov prebivalcev, saj je zdravstveno zavarovanje zanje predrago. 
     
  • zasnovanje pokojninskega sistema v večji meri na individualiziranih zavarovanjih ter individualnem varčevanju za pokojnine (drugi in tretji steber). To pomeni preusmeritev od skupnega in javnega pokojninskega sistema, ki ga po solidarnostnih načelih zagotavlja država, k individualnemu, za katerega moraš poskrbeti sam. Če pa ti okoliščine tega ne omogočajo, se moraš pač nekako znajti. 
     
  • vezanje financiranja visokega šolstva  na določena merila, med katerimi je tudi možnost tržne zaposlitve. To bi pomenilo omejevanje proste izbire do študija in vodilo v pretirano usmerjanje zgolj v dobičkonosne poklice (ki jih tudi ni dovolj). Prav tako je potrebno razmisliti, zakaj bi vse svoje interese in mladost morali podrejati temu, da bi se izobraževali zgolj za to, kar potrebuje Trg. Nekoliko karikirano, pa vendar: takšno razmišljanje postavlja posameznika na raven sužnja kapitalu, ki določa potrebe za svoj materialni produkcijski proces. Na ta način država vsiljuje osebno in strokovno pot, ki ji moramo slediti – vse za dobrobit gospodarstva, rasti, kapitala, ne glede na naše lastne interese. Očitno je pomembno zgolj pridno delati, vsega ostalega pa čim manj. 


Gre torej za zanimiv paradoks: za vodenje javnih institucij, ki naj bi reševale težave, nastale zaradi prostega delovanja trgov (med njimi tudi reševanje socialnih problemov), se potegujejo ljudje, ki imajo izjemno visoko zaupanje v Trg in zelo malo zaupanja v javne institucije. 

 

Opomba: 

[1] Jagodič, Maja. 2007. Diplomsko delo: Izhodišča za zaposlovanje v državni upravi Republike Slovenije – primerjava z evropskimi in Kanadskimi izhodišči. Maribor: Fakulteta za organizacijske vede.