Debele krave in shujšana kura

Ali lahko obljubljamo 4 leta debelih krav ob shujševalni kuri?

"Ugrabljeno državo bomo vrnili ljudem." (nagovor Gregorja Viranta na spletni strani liste Virant)

"Številka 10 predstavlja 10 nujnih protikriznih ukrepov, /.../ 100 predstavlja ostale potrebne ukrepe, ki bi jih nova vlada izvedla tekom celega mandata, s ciljem da Slovenijo ponovno uvrstimo na zdravi del evropskega zemljevida, predvsem pa, da zagotovimo rast blaginje, dostojne plače in pokojnine." (opis programa 10-100, spletna stran SDS)
 

Že dolga desetletja poslušamo, da vmešavanje države v gospodarstvo, visoki davki in preveč zaščitena delovna sila niso dobri za gospodarstvo. Zato moramo državo umakniti iz gospodarstva, znižati davke ali narediti trg delovne sile bolj prožen. Tega se zavedajo tudi v SDS in Državljanski listi Gregorja Viranta.

V programu stranke SDS zagovarjajo čim manj neposrednega državnega lastništva ter pospešen umik države iz gospodarstva. Ob tem bi znižali stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb za 10 %, torej znižanje obdavčenja na zgolj 10 %. Uvedli bi socialno kapico za najbogatejše, kar pomeni, da bi jim omejili prispevke za socialno varnost pri določenem znesku (določen bi bil maksimalni prispevek, ne glede na to, če so njihovi prihodki bili sorazmerno višji). Domnevamo, da zato, ker ta sloj prebivalstva resnično potrebuje podporo države za varovanje svojih dohodkov. Potrudili bi se tudi s spremembo dohodninske lestvice v smeri, da bi bili prejemki najproduktivnejših delavcev manj obdavčeni. Tudi verjetno zato, ker ti posamezniki brez takšne spremembe ne morejo shajati. Omenjajo tudi spremembe na trgu dela v smeri liberalizacije, kjer naj bi podjetniki svobodno izbirali, kdo zanje dela,  delavci pa, kje naj se zaposlijo. 

Program Liste Gregorja Viranta prav tako zagovarja umik države iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delni, večinski ali 100-odstotni lastnik. Govori o nižji stopnji davka na dohodek, odpravi vseh koncesijskih omejitev ter o dereguliranju poklicev oz. opravljanju določenih aktivnosti, ki jih trenutno kontrolira država. Prav tako bi poenostavil in zmanjšal števila pravnih oblik zaposlitve, z davčno in regulatorno spodbudno obravnavo kratkotrajnih zaposlitev ter drugačnim delovanjem Zavoda za zaposlovanje v povezavi z mrežo zasebnih posrednikov dela. 

Zavedamo se, da določeni problemi obstajajo, nekateri od teh so izrazito pereči, zato je potrebno poiskati najboljše rešitve. Toda teh po našem mnenju ne kaže iskati z načinom mišljenja in ukrepanja, ki jih je tudi ustvarilo. Prav tako ne s prijemi, ki so se že izkazali za nepravilne.

Privatizacija državnih podjetij, zmanjševanje davkov na dobičke privatnih oseb in povečanje prožnosti 'trga delovne sile' (kot radi poimenujejo ljudi, ki bi radi delali) so usmeritve, ki so se že izkazale kot ne najbolj uspešne. Te usmeritve niso pomagale pri zasledovanju ciljev, ki bi enakomerno naslavljali ekonomske, socialne in okoljske zahteve. Kot neuspešne so se pokazale tudi pri ciljih, ki so zagovarjali zgolj gospodarski interes, saj preprosto ne morejo prinesti tega česar obljubljajo – višje gospodarske rasti in večjo stopnjo zaposlenosti. Trenutni model ne deluje tako, kot bi moral. Naravnost žalostno je, da se ga kljub temu, da je dokazal svojo neprimernost pri reševanju kriz in držav od osemdesetih let dalje, predstavlja kot rešitelja. 

Posledice takšnih politik so jasno vidne tudi na globalni ravni: veliko naraščanje družbene in ekonomske neenakosti, znaten porast brezobzirnega razlaščanja najrevnejših (držav in ljudi), katastrofalna okoljska slika in nestabilna globalna ekonomija. Predstavnik Svetovne banke je že leta 1991 o posledicah implementiranja politik, zasnovanih na privatizaciji, deregulaciji in liberalizaciji, povedal: ''Nismo mislili, da bodo človeški stroški tako veliki, gospodarske koristi pa tako majhne''. Neoliberalni koncepti imajo velikokrat negativne učinke na celotno gospodarstvo oz. na distribucijo dohodkov. Zmanjša se delež dohodkov delavcev, poviša se delež dohodkov lastnikov kapitala. Tako so učinki sistema plačani s strani delavcev, saj sistem deluje v smeri varovanja interesov kapitala. Namesto novih delovnih mest dobivamo nove stroje.

Privatizacija, reforma trga dela v smeri deregulacije najemanja in odpuščanja delavcev, ter zmanjševanje zagotovljenih socialnih pravic posameznikov ne napovedujejo ravno lepše prihodnosti. Tudi Nemci so priznali, da je imelo to negativne posledice za zaposlene. Če nekoliko karikiramo: verjetno bi bilo najbolje, če bi delali zastonj, non-stop, ko pa bi postali nezmožni za opravljanje dela, bi bilo najbolje, če bi nehali obstajati – kot suženjski roboti.

Pogosto nam zatrjujejo, da so negativni učinki zgoraj omenjenih ukrepov zgolj začasni in da bo po njih prišlo boljše obdobje. Podobno trdijo tudi nekateri kandidati na tokratnih volitvah - npr. da bodo nižji davki prinesli višje prilive v državno blagajno. Po takih trditvah, ki jih poslušamo že vrsto mandatov, je pravi čas, da se vprašamo, ali se jim še splača verjeti. Se splača čakati, da vidimo, kaj se bo spremenilo čez 4 leta? Ali pa morda odgovor poznamo že danes?