Ljudje smo »kupili ideji«, ki sta vzrok skoraj vseh naših težav v življenju.

Prva je, da nismo dovolj. Druga je, da ni dobro čutiti. Obe ideji sta LAŽI, ki smo ju v večini primerov pridobili v otroštvu in okrepili kasneje v življenju. Obe ideji sta neresnični. Si popolno bitje. Vsak od nas je. Z omenjenima dvema idejama nas naš lastni um omejuje. 

—- uvodni stavki v knjigi KDAJ JE DOVOLJ?

Ali ste se kdaj vprašali zakaj ljudje odpravimo tako malo izzivov?

Ko pišem o izzivih imam v mislih dolgotrajne strahove, kot je na primer strah pred višino ali pa cilje, ki jih zasledujemo in jih nikakor ne morem doseči. Kljub prizadevanjem, ljudje pogosto ne dosežemo teh ciljev.

Menim, da je glavni razlog, da odpravimo tako malo izzivov, v tem da mislimo, da jih ne moremo odpraviti. Na izziv gledamo kot na zatečeno stanje ter zato ne storimo nič na tem področju.

Drug pomemben razlog, da ne odpravimo izzivov, je v tem, da izbiramo napačne rešitve.

Menim, da to pomeni, da nekaj o sebi ne razumemo. Ker ne razumemo sebe, tudi ne razumemo svojega izziva in posledično izbiramo napačne rešitve ali, kot že prej omenjeno, ne storimo nič.

Točno tako se je dogajalo meni. Od otroštva me je bilo strah višine in večino svojega življenja nisem prav nič naredil s tem izzivom. Nisem niti vedel kako se ga naj lotim.

Do lanskih novoletnih zaobljub, ko sem določil cilj: Premagati strah pred višino…

Sedaj vem, da takrat ko sem zapisal ta cilj, še nisem dobro razumel svojega izziva. Pričel pa sem govoriti o njem. Ko sem govoril o tem s mojimi prijatelji, me je presenetilo, da večino mojih prijateljev ni vedelo za moj izziv. Rekli so mi: »A res, strah te je višine?  Nič kaj takega, ampak kako, da mi to nisi nikoli povedal…?«

Dobro vprašanje, sem si mislil.

Tudi mene to zanima. Ugotovil sem, da v preteklosti nisem govoril o tem izzivu, ker me je bilo sram priznati strah pred višino. To je bil tudi moj prvi pomembnejši AHA trenutek pri razreševanju izziva. Svoje ugotovitve sem napisal na naslednji način:

»Ni moja težava v strahu, temveč v odrivanju strahu.«

Torej ni smiselno premagati strah, kot sem določil izziv, ampak ga je smiselno dopustiti. Ko sem dopustil strah pred višino, sem v kratkem doživel dva nova uvida:

Pod strahom pred višine, se je skrivala želja po višini. Ugotovil sem, da sem od otroštva želel biti na višini. Ker ni bilo varno, sem to željo skril sam pred sabo. Neverjetno. Ko sem prišel do te ugotovitve, sem kar naenkrat spoznal, da nisem v vlogi žrtve, temveč imam aktivnejšo vlogo v odnosu do višine kot sem mislil.

Torej: »Tam kjer je strah, se spodaj skriva tudi želja.«

Ko sem pod strahom našel željo in vedno raje hodil »na višino« me je pričakalo novo odkritje: Bolj kot me je bilo strah višine, me je v resnici bilu strah padca iz višine.

Te tri ugotovitve so pripeljale do tega, da sem končno razumel svoj izziv. Na podlagi teh ugotovitev sem si pripravil program treninga. Rezultat je bil neverjeten. V dveh mesecih sem brez večjih težav stal na vrhu razglednega stolpa. Cilj je bil dosežen.  Vendar zgodilo se je še nekaj drugega. S tem ugotovitvami sem postavil temelje orodja, ki sem ga poimenoval Model soočanja nasprotij.

Hvaležen sem za odpravo izziva z višino in še nekaj drugih osebnih izzivov.

Ampak ni pomembno kakšne izzive sem jaz odpravil. Menim, da je bolj pomembno to, da sem prek lastne izkušnje prišel do orodja, ki omogoča vsakomur, da odpravi katerikoli izziv. Če to želi in seveda takrat, ko je za to pripravljen. Razvoj tega orodja in primeri uporabe orodja so podrobno opisano v knjigi KDAJ JE DOVOLJ?. Knjiga vsebuje tudi delovni zvezek, ki ga lahko uporabite kot poligon za spoznavanje sebe in odpravo katerihkoli izzivov.

Prej sem napisal, da ljudje tako malo izzivov, ker nekaj o sebi ne razumemo.

Kaj je torej to, kar ne razumemo o sebi?

Ljudje ne razumemo, da smo v preteklosti sprejeli idejo pogojenosti. Zato sedaj mislimo, da moramo nekaj narediti, da bomo postali dovolj.

Mislimo, da moramo nekaj storiti, da bomo postali dovolj ljubljeni; mislimo, da moramo nekaj storiti, da bomo postali dovolj vredni, mislimo da moramo nekaj storiti, da si bomo nekaj zaslužili. Pa naj bo to obilje, partnerski odnos ali karkoli drugega.

Kot drugo, pa ljudje ne razumemo tega, da smo vsi nagnjeni k odrivanju vseh nelagodnih občutkov.

Torej odrivamo vse občutke, ki nam govorijo, da nismo dovolj. Naj ponazorim preko svojega primera!

Kot otrok sem želel biti na višini. Ker sem doživel nelagoden občutek, sem ta občutek pričel odrivati. Na ta način se nelagodje okrepilo in ustvaril sem strah pred višino. Ko sem odrival ta strah, se je le ta okrepil. Ko sem odrinil strah in ga nisem želel priznati, sem ustvaril sram.

Vse to so obrambni mehanizmi, ki jih je ustvaril moj um, da bi me zaščitil pred zunanjim svetom.

Obrambne mehanizme lahko simbolično prikažemo, kot oblačila. Ko želimo zaščititi otroka, ga oblečemo. Otrok se potem, med odraščanjem, oblači sam. Vedno, ko odrine nelagoden občutek, si nadene nov sloj oblačila. Na ta način se sicer počuti bolj zaščitenega pred zunanjim svetom, obenem pa se oddaljuje sam od sebe. Do svoje polnoletnosti ima vsak človek že toliko slojev oblačil, kot čebula.

Kakšna je torej rešitev, da pridemo nazaj do sebe?

Rešitev je, da se pričnemo slačiti. Da začnemo lupiti čebulo. Da odstranjujemo obrambne mehanizme, ki nam ne služijo več. Res pa je, da ko se slačimo, nas ravno tako kot pri lupljenju čebule, prične peči. Zato, ker pridemo do bolečine. Vsi jo imamo.

V različnih oblikah: v obliki žalosti, osamljenosti in drugih občutkov.

Ampak je vredno. Veste zakaj? Vredno je zato, ker ko si pričnete slačiti, tam najdete sami sebe. Ko dopustite bolečino, ta počasi izgine in lahko se lahko objamete v celoti. In takrat brez težav pričnete dosegati cilje, ki ste jih zastavili.

mag. Gorazd Buh

članek je bil objavljen na portalu PODJETNIK.NET